O pasmi

Avtor: Nataša Čok
Vir: www.semskyibu.com

 

Tibetanski terier

kužki s Strehe Sveta

 

IZVOR IN KRATEK OPIS TIBETANSKEGA TERIERJA

Izvor Tibetanskih terierjev (TT) je poln skrivnosti. Pravijo, da prihajajo iz pokrajine v Tibetu, ki se imenuje “Izgubljena dolina”. Že pred 2000 leti so jih tam vzrejali menihi v samostanih.

Pred 600 leti, preden je močan potres razdejal in porušil vse poti v dolino, so vodilni menihi le-to obiskali. Tam so jim ob odhodu poklonili TT-ja, ki naj bi prinesel mir in blaginjo njihovim samostanom. Tibetanci so verjeli, da prinašajo srečo, zato so jih včasih podarili kot dragoceno darilo ali v zahvalo. Tako so postali zelo cenjeni. Lastniki so jih celo skrivali in zanikali, da sploh obstajajo. Minevala so leta in počasi so začeli vstopati v tibetanske družine. Ker so z njimi ravnali in jih ljubili kot svoje otroke, se jih je prijelo ime “Mali ljudje”. Kasneje so se pridružili tudi nomadskim plemenom. Od tu najbrž izvira njihovo veselje in želja po potovanju in raziskovanju.

TT-ji so tako skozi stoletja živeli, se razvijali in poizkušali preživeti ekstremne klimatske razmere na zahtevnih terenih “Strehe Sveta”.

Na njihovo življenje in razvoj je v veliki meri vplivalo verovanje Tibetancev, da so reinkarnacija menihov, ki so v prejšnjem življenju grešili ter želja, da bi bili čim bolj podobni “Sengge-ju”, bajeslovnemu snežnemu levu.
Za pasmo TT je tako postalo značilno srednje veliko, mišičasto in kompaktno ter izredno gibčno telo. Dvojna dlaka spodaj podlanka – tanka in volnata, zgoraj krovna dlaka – dolga, bujna, tanka vendar ne volnata niti svilena. Lahko je poplnoma bele, smetanaste, zlate, sive ali črne barve, dvobarna ali trobarvna. Viseča ušesa in glavo imajo TT-ji pokrito z dolgo dlako, ki pada čez velike, okrogle temno rjave oči. Prav tako bogat z dlako je srednje dolg rep, ki ga nosijo precej visoko in jim v rahlem loku pada čez hrbet. Šape pa so velike in okrogle, med prsti ter blazinicami močno odlakane.

Glede na toliko dlake, ni čudno, da so TT-je v Tibetu klicali APSO – dolgodlaki pes.

Poleg zunanjosti se jim je skozi vsa ta leta izoblikoval tudi značaj. So odločni, živahni, dobrodušni in zvesti, družabni, pozorni, bistri in igrivi. Niso pa divji ali napadalni, vsekakor pa so zadržani do tujcev.

Na vse te lepe lastnosti je zagotovo vplivalo tudi to, da so vedno živeli v tesnem stiku z ljudmi, kot družabniki in hišni čuvaji. Zato TT-ji niso navajeni in ne “spadajo” v garaže, pesjake, da o verigah niti ne govorimo.

KAKO SO TT-ji PRIŠLI NA ZAHOD?

TT-ja je prva predstavila Zahodu Škotinja dr. Greig, ki je v 20-ih letih tega stoletja službovala v Indiji. Leta 1922 je operirala Tibetanko. V zahvalo za uspešno opravljeno operacijo ji je družina operiranke poklonila mladička – malo belo-zlato psičko.

Dr. Greig je izhajala iz družine vzrediteljev psov in se tudi sama ukvarjala z razstavljanjem le-teh tudi v Indiji. Bunti je očarala zdravnico s svojim izgledom in značajem, zato se je odločila, da jo predstavi indijskim poznavalcem psov. Ti so si bili kmalu edini, da takega tipa psa še nikoli niso videli. Svetovali so ji, naj poskuša najti enak tip psa, ter z njim pari svojo psičko. Dr. Greig je s pomočjo prijateljev res uspelo dobiti nekaj psov istega tipa iz Tibeta in severne Indije. Leta 1924 je imela prvo leglo. Po treh generacijah in pregledu kužkov je indijski Kennel Club (l. 1930) priznal pasmo ter z zdravnico sestavil prvi standard. Šele nekaj let kasneje (1934), so pasmo ločili od Lhasa apso-ov in jo poimenovali Tibetanski Terier.

Ime terier zavaja v zmote. Mednje so jih najbrž uvrstili zaradi njihove velikosti, saj je le-ta edina skupna značilnost. Vse ostalo – njihova zgradba, dlaka, značaj in izvor pa nimajo nič skupnega z njimi.

Dr. Greig je službovala v Indiji 12 let in v tem času pripeljala v Anglijo kar nekaj TT-jev, ki so bili osnova za njeno LAMLEH linijo. Vendar jih je do svoje vrnitve v domovino vzrejala pod imenom LADKOK (kakor se je imenovala psarna njene mame) in šele kasneje registrirala svojo psarno – LAMLEH.

DR. Greig je imela v svoji vzreji več linij. Ena od teh je bila linija skoraj belih in belih psov s popolno pigmentacijo. Za drugo so bili osnova večinoma psi nomadsko pastirskega porekla, podobni Bunti. Bili so večji in bolj robustne zgradbe. Zelo izrazita je bila tudi linija, katere začetnik je bil beli Thoombay of Ladkok, ki je izhajal iz samostanske vzreje. Tu so prevladovali malo manjši, kompaktnejši psi, nežnejše konstitucije. Lamleh TT-ji so torej potomci originalnih psov iz Tibeta in severne Indije.

Med drugo svetovno vojno so se vse tri na vso moč trudile rešiti svoje pasje tovariše, vendar jih je preživelo le okoli 20.
Po vojni je zdravnica nadeljevala z vzrejo s preživelimi TT-ji in še z nekaj ostalimi, ki jih je naknadno dobila iz Tibeta in Nepala. Svojih najboljših psov ni prodajala Angležem, pač pa v Indijo, Francijo, Nemčijo, Italijo in Švico. Bila je mnenja, da je želja večine Angležev vzrejati razstavne pse. Ona pa si je želela čimbolj naraven videz TT- jev. Tako je dolga leta ohranjala nadzor nad vzrejo svoje ljubljene pasme.

Po letu 1950 je policijski načelnik J. Downey našel v bližini Liverpoolskih dokov malega kužka, za katerega so sumili, da je skočil z ladije, ki je prišla iz Indije. J. Downey, ki je bil zelo znan vzreditelj poentrov in razstavlajalec, je svojega najdenčka pokazal angleškim sodnikom. Komisija Kennel Cluba ga je pregledala in priznala ter registrirala kot TT-ja. Kužka so poimenovali Troyan Kynos. Troyan Kynos in zlato-rumena psička Princess Aureus (njena mama je bila prav tako neznanega porekla) sta predstavljala začetek linije LUNEVILLE TT-jev. Downey-i so vedeli, kaj sodniki na razstavah želijo (dlaka), hkrati pa so tudi znali zelo dobro pripraviti svoje pse za razstavo in tako pričeli hitro zmagovati.

Dr. Greig se je pritoževala in nasprotovala priznanju Luneville psov kot čistokrvnih TT-jev, vendar ni ničesar dosegla.

Nepričakovano podporo svoji Lamleh liniji je dobila leta 1956, ko je spoznala gospo Alice Murphy (KALAI) iz ZDA. Do svoje smrti (1972) je v ZDA , Skandinavijo in Nemčijo poslala večino svojih najboljših psov.

Po njeni smrti so skoraj vse njene pse (bilo jih je okoli 100) pobili. Le nekaj so jih uspeli rešiti prijatelji in družina Beesley (oskrbniki posestva dr. Greigove), ki je nadaljevala z vzrejo pod imenom LEHLAM.

 

LAMLEH IN LUNEVILLE

Razlika med prvimi in drugimi je torej v izvoru, odraščanju, dlaki, značaju in zdravju.

Izvor že poznamo… Pomembno je to, da je dr. Greig svoje TT-je vzrejala in razstavljala z ljubeznijo in razumevanjem do te pasme in da je njeno znanje temeljilo na izkušnjah ter poznavanju originalnih psov iz Tibeta. Na drugi stani pa imamo Downey-a, ki je pravzaprav vzrejal svoje pse (katerih izvor – Troyan Kynos – je neznan), preprosto povedano, za razstave…

Če pogledamo ostalo pa:
LAMLEH TT-ji odraščajo veliko počasneje, tam nekje do tretjega-četrtega leta starosti. Prav isto se dogaja z njihovo dlako, ki je tudi sicer drugačne kvalitete – ima več podlanke in je običajno mehkejša. Značaj LAMLEH TT-ja ni terierski, medtem, ko se le-tega lahko najde pri LUNEVILLE TT-ju (“čas” je namreč pokazal, da je Troyan Kynos bil terier). Veliko LUNEVILLE psov je bilo netipičnega gibanja in glav, ozke konstitucije, predolgih ali prekratkih nog…, zato so kasneje začeli pariti s samci LAMLEH linije, tako, da danes težko govorimo o čisti LUNEVILLE linji. Pri obeh linijah se sicer pojavljajo dedne bolezni (PRA, displazija kolkov, izpah pogačice-vse to se pregleduje tako pri samcu kot tudi pri samici pred parjenjem), vendar pa dedne luksacije – izpah očesne leče pri LAMLEH liniji ni…

 

ŽIVLJENJE S TIBETANSKIM TERIERJEM

TT-ji so posebneži. Pravzaprav jih je zelo težko primerjati s katero koli drugo pasmo…, razen v tem, da je pes (!?).

V resnici TT ni nikogaršnja last ali drugače povedano, nihče ne poseduje TT-ja. Zanj obstaja še veliko drugih zanimivih stvari na tem svetu, ki jih je potrebno odkriti in čeprav obožuje svojega gospodarja, mu le-ta ne pomeni začetek in konec dogajanja. Je iznajdljiv kuža s svojim lastnim jazom, ki se z veseljem uči in sodeluje s svojim človekom, kar pa zanj v nobenem primeru ne pomeni podrejanje. Popolnoma podrediti TT-ja pomeni izgubiti njegovo čudovito razigranost, osebnost…, dobiti zagrenjenega, brez življenja v sebi in z repom med nogami kužka…
TT-ji vedo “kaj hočejo”, zato se nam včasih zazdi, da so trmasti in nas lahko popeljejo do konca potrpežljivosti. Toda pozor – “tanek led”! Pravilo št. ena: NIKOLI ne kaznuj TT-ja – ne fizično in ne “po krivici”! Velika večina jih ima “slonovski spomin” in če izgubijo zaupanje ali dobijo strah, se konča resnična zgodbica o prijateljstvu in poslušnosti! Najlažje in najlepše TT-ja nečesa naučimo z igro, prigovarjanjem in prepričevanjem, saj ima izreden posluh za ton glasu. VEDNO se splača graditi na zaupanju in sodelovanju med obema.
Nekaj pa si velja zapomniti: (to so prve besede o vzgoji, ki mi jih je namenil vzreditelj (P. Peer) naše Nande) TT je majhen kuža z velikim značajem in enkrat NE pomeni vedno NE.
Kajti, če mali kosmatinec prevzame pobudo, da bo on vodja “kardela”, so lahko posledice dokaj zoprne. Zato že mladičku dajemo jasna, prijazna ter dosledna navodila in mu s tem povemo, kaj od njega pričakujemo. Na tak način ne bomo imeli z njim nikoli problemov.

 

Da bi lažje razumeli vedenje TT-ja v različnih situacijah:
1. Dognano je, da imata TT in Pulli (madžarski ovčar, ki je poznan kot eden najbolj iteligentnih psov) skupnega prednika.
2. So eni najboljših čuvajev med psi na svetu.
3. Vedno so živeli v krogu družine.
4. TT-ji niso bili samo družabniki, pač pa so se skozi stoletja učili kako preživeti.

Je pa družabnost lastnost, v kateri TT-ji blestijo!
Tibetanski terier je kuža, ki si želi biti z nami. Naš dom je njegov grad in vedno želi vedeti kaj in zakaj nekaj počnemo. Doma v družini sodeluje tako, da se ga sploh ne opazi. Tiho in mirno leži ter opazuje dogajanja po stanovanju. Pri njem se ne najde nobenega cviljenja, poskakovanja ali vlečenja za rokave in hlače. Obiske vedno “najavi”, vendar se lajanje kaj kmalu spremeni v miganje z repkom, če gre za znance. V primeru neznancev pa običajno lajanje zamenja z opazovanjem iz varne razdalje.

Skratka, do ljudi so TT-ji neagresivni. Prav tako niso kužki, ki bi “spravljali ob živce” sosede, saj nikoli ne lajajo v nedogled in brez vzroka.
Pravo nasprotje njihove umirjenosti v stanovanju pa je njihova živahnost in razposajenost zunaj. Postanejo prave “kosmate kepe”, “leteči tepihi”, “mali alpinisti” in še kaj.

Zelo radi se igrajo z žogico, vendar je potrebno imeti dve, ker tisto prvo nosijo in je ne prinašajo nazaj, se podijo za ptički in najbrž ugotavljajo, kdo je hitrejši ali pa celo kam splezajo…, nekateri so jih že videli sedeti na visoki ograji in plezati po drevesu.
Ker imajo močan občutek pripadnosti k družini in nimajo razvitega lovskega nagona (mogoče le nekateri, vendar gre za prvinski lovski nagon), je strah, da bi kam odtavali, skoraj popolnoma odveč. Vendar pa jih je potrebno že kot mladičke naučiti, da nam sami sledijo in so sami pozorni na naše gibanje. Zelo narobe je, če jih neprestano kličemo, še slabše postane, če jih lovimo. V mestu pa je povodec obvezen. Radovednost in hitrost TT-ja je velika, pa če je kuža še tako izšolan in poslušen, ga lahko na drugi strani ceste kaj premami.

Otroci v družini in tudi tuji so za TT-ja “človeški mladiči”. Z njimi se zelo rad igra in pri njih prenese marsikaj, vendar pa ima vse svojo mejo, zato je potrebno njihovo igro nadzorovati, predvsem zaradi idej, ki se lahko rodijo v glavah naših človeških malčkov.

Prav tako se TT-ji radi igrajo in tekajo z drugimi psi. Kar se tiče odnosov med istima spoloma (psica – psica in pes – pes ) pa velja kot za druge pse – včasih gre skupaj, včasih pač ne.

V enaki meri kot naš dom, ljubi TT naš avto. Obožuje potovanja in zaradi njegove velikosti ter prilagodljivosti gre lahko z nami pravzaprav skoraj povsod.

Tibetanski terier je kuža, s katerim se lahko zabavamo in uživamo na različne načine.
Je enkraten sopotnik na planinskih in gorskih poteh, seveda pa je za take podvige pomembna kondicija in tako kot skrbimo za svojo, je potrebno tudi za njegovo. Je kuža, ki se z veseljem uči poslušnosti in zaradi svoje gibčnosti in sodelovanja je agility zanj in za njegovega človeka lahko čudovita igra. Lahko pa se s TT-jem samo sprehaja, igra z žogico, gre na travnik (proč od ceste), kjer se ves navdušen svobodno zapodi po naravi,… in še marsikaj.

KOLIKO “DELA” JE Z NJIMI?

TT-ji so ob pravilni negi, prehrani zadostnem gibanju in ljubezni psi, ki dolgo živijo – tudi do16 let in več.

Alergije na hrano, šampone… so zelo redke. So pa TT-ji radi alergični na pike bolh, zato moramo paziti, da jih ne dobijo oz. hitro ukrepati, če se že pojavijo.

Za zajedalce, zunanje kot tudi za notranje, je najboljše upoštevati pravilo – “bolje je preprečiti kot zdraviti”. Zato je potrebno kužka pravočasno zaščititi pred njimi.

Z rednim čiščenjem zob se izognemo zobnemu kamnu. Pri tem so nam lahko v pomoč tudi kosti (ki jih kuža gloda, ne pa spravlja v trebušček), s katerimi si tudi sam “očisti” zobe.

TT-ji pojedo zelo malo, vendar tudi za njih velja, da je najboljša tista hrana, ki jo pripravijo strokovnjaki in jo lahko kupimo v specializiranih trgovinah, nikakor pa ostanki od človeških kosil. TT-ji imajo zelo radi sadje – banane, jabolka, ananas… in tukaj lahko naredimo izjemo ter kužku ponudimo slasten priboljšek.

TT je izredno čist kuža. Naj se gre za brisanje tačk po deževnem sprehodu ali pa za opravljanje nujnih potreb. Oboje že kot mladiček (ob pravilni vzgoji) hitro razume.

Ob gonitvi psičke (če je ne spremljamo pazljivo) se sploh ne opazi, da se kaj dogaja, saj krvavih madežev skoraj ni, če pa že so, le-te sama hitro “pospravi”.

In nenazadnje je tukaj še dolga dlaka, ki je po stanovanju skoraj ni najti. Krovna dlaka pravzaprav ne izpada, podlanka pa se nabira ob korenu krovne dlake in jo odstranimo s krtačenjem oz., če psa ne krtačimo – se zavozlja.

TT-ja se kopa približno vsake tri tedne. Odvisno od zrelosti in barve dlake in pač od tega “kje je kuža hodil”.
Mladička je potrebno krtačiti čimbolj pogosto, vendar ne zaradi same dlake, pač pa, da se navadi na to “nadlogo”, ki pa lahko zanj in za njegovega lastnika postane in pomeni čudovite sproščujoče trenutke.
Ker gre dlaka v času odraščanja skozi različne faze rasti, je potrebno v tem obdobju kužka pogosteje krtačiti, včasih tudi vsak dan. Kasneje, ko pa postane dlaka bolj zrela, psa dobro prekrtačimo in prečešemo enkrat na teden.

Sicer pa je dlaka TT-jev v nasprotju z nekaterimi drugimi dolgodlakimi psi, nezahtevna. Ni je potrebno zavijati v papirčke in kuža se lahko podi po travnikih, lužah, blatu, snegu, plava v reki ali morju, četudi gre za razstavnega psa.

IN ŠE ZA KONEC…

Tibetanski terierji torej niso psi “na gumb izklop – vklop”, so pa kužki za mlade in malo manj mlade, družine in samske, športnike, planince, ljubitelje narave, sprehajalce, za vse tiste, ki so jih sposobni ljubiti, dosledno vzgajati in razumeti ter sprejeti takšne kot so!!!

Viri:

– TIBETAN TERRIER A complete and reliable handbook, avtorice Anne Keleman
– PRIMOŽ PEER Rombon Tibetans
….. in seveda življenje z NANDO, TARO in SHU